Zakaj se Novak Djoković ni vdal in predal?
V kariero vrhunskega teniškega asa, enega največjih vseh časov, se je prikradla razglašena kriza. Ga skoraj onemogočila. Pritiski so se dogajali na najvišji ravni. S krvoločnim namenom ustrahovanja. In ciljem, da kakršenkoli upor hrabrega prvega s svetovne teniške lestvice v kali zatrejo. Niso skoparili z napadi. Uporabili so vse sile, da bi vrhunskega športnika očrnili. Osramotili. Diskreditirali.
A so se močno ušteli. Zmotno so sklepali, da je športniku najvažneje, da ostane prvi na lestvici. Prepričani so bili, da po vsemu, čemur se je v življenju odrekel, da je postal, kar je postal, ne bo tvegal, da bi – po njihovo »vse« – to izgubil. Mislili so, da bo lahek plen za demonstracijo moči. Računali so na to, da bo s stopnjevanjem prisile klonil. Zavedali so se namreč, da če ga ne ustrahujejo dovolj, znabiti ne bo edini. Kajti postane lahko svetel zgled. Ne zgolj vrhunskih športnikom. Temveč vsem ozaveščenim. In predvsem vsem, ki zaradi načrtno omejenih medijskih objav takrat niso dojeli športnikove resnice.
Novak se ni predal. Ni podlegel pritisku. Vztrajal je pri svojem prepričanju in stališčih ter to tudi pojasnil tistim redkim medijskim hišam, ki so želele poslušati in slišati argumente. In še redkejšim, ki so ga tudi objavile.
Prav tako Novak ni odstopil. Ni zaključil kariere, češ saj nima smisla, tega mi je dovolj, tu ni več mesta zame.
Kajti Novak je – in zmeraj bo – borec. Najprej je uporabil vse pravne mehanizme in s tem uprl vse oči svetovne javnosti v državo organizatorico prvenstva. Ta na videz lokalni problem je tudi pravno internacionaliziral.
In potem je treniral. Tekmoval. Delal tisto, v čemer je najboljši. In zaradi česar je.
Pa je nastopil čas, ko ga niso mogli (več) zavrniti. Ko so ga morali sprejeti, ker ni izstopil. In ga gledati, kako je postal še močnejši. In kar je za njih najhujše, da je zmagal. Pri njih, pred njihovimi očmi. In pred očmi svetovne javnosti.
Novak je nedvomno junak tega našega specifičnega časa. Danes tudi tisti, ki tega (še vedno) ne priznajo, vedo, zaradi česa je protestiral. In se zavedajo, da je imel prav. Prav je imel, ko je naredil to odločilno potezo, da ni klonil ali izstopil. Zavedal se je, da lahko spremembo doseže samo znotraj in na poziciji. In to je močno sporočilo vsem nam in tehten premislek vsem, ki vidijo v izstopih iz povezav rešitve za trenutne in celo bodoče probleme, pa tudi za tiste, ki so že za nami. A preteklosti na ta način ni moč spremeniti. Za prihodnost pa moraš biti del procesa. Ker za centre moči ni nič ljubšega kot ugotovitev, da se je nekdo nekje samo-izločil.
Ekipa gZD