Ljudska pridiga politični oblasti ob »Dnevu suverenosti« – 25. 10. 2022

Kdor si (tudi) v letošnjem letu ne zatiska oči, lahko razume, zakaj postaja naša, doslej samoumevna suverenost znova ena ključnih ne le domačih, ampak tudi mednarodnih tem. Vsaj morala bi biti oz. je to tudi prav – glede na potekajoči globalistični diktat kapitala nacionalnim državam – v smislu urgentnega ohranjanja in vzpostavljanja naše suverenosti. Toda te aktualne družbene teme v množičnih medijih, ki več ne služijo odgovornemu objektivnemu informiranju, temveč večinoma interesom režimske politike v službi kapitala, sploh ni zaznati. To seveda ni neka slučajnost.

Slovenke in Slovenci smo se s suverenostjo prvič realneje srečali v letu 1990 ob izvedbi plebiscita o samostojnosti, ko smo udejanjili našo nacionalno suverenost – se pravi suverenost slovenskega naroda, živečega na ozemlju republike Slovenije, govorečega skupen slovenski jezik. Naša narodna zavest, prežeta tudi z našo skupno zgodovino, tradicijo in kulturo, se je takrat izrazila skozi našo pravico do samoodločbe oz. odcepitve od Jugoslavije. Na tej podlagi smo leta 1991 z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije udejanjili tudi našo državno suverenost, ki je bila znotraj države definirana z ratifikacijo (!?) Ustave RS. Navzven pa najprej potrjena, ko je ozemlje (!) Slovenije zapustil še zadnji vojak JLA – simbolno pa je bilo to slovo tudi sloves udejanjanja naše nacionalne in državne suverenosti na našem ozemlju. Temu je sledilo še priznavanje Slovenije v mednarodni skupnosti, ko je Slovenija postala neodvisni subjekt mednarodnega prava s pravico vodenja samostojne lastne politike, neodvisne od ostalih držav ali njihovih zvez.

Za razumevanje naših aktualnih družbenih anomalij, zaradi katerih se sedaj upravičeno poraja ogorčenje ljudstva nad režimsko politiko zaradi nespoštovanja in ogrožanja naše nacionalne in državne suverenosti, je ključnega pomena sledeče. Izvajanje državne suverenosti namreč ni nekaj poljubnega, prepuščenega vsakokratni politiki oz. političnim strankam, ampak je podrejeno in zavezano Ustavi RS, ki je zavezujoča temeljna podlaga za izvajanje državne suverenosti, utemeljene na suverenosti ljudstva, opredeljeni v 3. členu: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.«, kar pomeni, da politična oblast ni nikoli nad ljudmi, ampak potrebuje za svoje delovanje usmeritve, navodila, soglasja, ukaze ljudstva. Politična oblast mora delovati v javno dobro in interes ljudstva ter v skladu s človekovimi pravicami, pri čemer se lahko sklicuje le na ljudstvo kot nosilec oblasti, ne pa na lastne politične ideologije, cilje, interese itd., ki niso v korist ljudstva.

Navedeno velja tudi v povezavi z mednarodnimi aktivnostmi Slovenije. Našega članstva v Evropski uniji ni mogoče obravnavati kot področja izven suverenosti ljudstva oz. kot da smo izgubili del državne suverenosti in jo po besedah politične oblasti »prenesli« na Evropsko unijo. Politična oblast se ne more sprenevedati, da ne ve, da načelo demokratične ustavne ureditve pomeni, da oblast v državi izvršuje ljudstvo, ne le posredno z volitvami, temveč tudi neposredno z referendumi in iniciativami ter v javnih razpravah.

Zato vsakokratna izvoljena politična oblast nima nikakršnih pooblastil, da posega v ustavodajno vladavino ljudstva na način, da povečuje svoje posredniško izvrševanje oblasti in zmanjšuje neposredno izvrševanje oblasti ljudstva – to je zavržna in do obisti sprijena politika, ki jo že leta brezvestno izvajajo naše poslanke in poslanci, ki se namesto ustavno zavezujočega delovanja v korist ljudstva podrejajo volji svojih političnih strank. Takšni so namreč dolgoletni trendi naših političnih oblasti, ki s poveličevanjem in zlorabljanjem svoje ustavno podrejene vloge brez vednosti oz. sodelovanja ljudstva spreminjajo našo Ustavo (90. člen Ustave ipd.) in s tem našo državno ureditev.

Gre za, ne le pravno ampak predvsem moralno nedopustno delovanje izvoljenih ti. predstavnic in predstavnikov ljudstva v smeri zmanjševanja vloge ljudstva kot vrhovne oblasti v državi – zadnja leta celo z oholimi, do ljudstva omalovažujočimi politikantskimi sklepi Državnega zbora o prepovedi, nedopustnosti … že tako okrnjenih referendumov, s katerimi se skuša ljudstvu omejiti ustavno zagotovljeno izvrševanje oblasti v državi. Kako se že temu reče … nož v hrbet, kača na prsih?

Zato postaja ravno sedaj, konec leta 2022, pomen državne suverenosti eden temeljnih ponovnih družbenih premislekov in izzivov vsake državljanke in vsakega državljana. Do tega so nas pripeljala dogajanja v zadnjih treh letih, ko je politična oblast vsepovprek ignorirala temelje naše ustavne demokracije ter pravne in socialne države ter kršila naše temeljne človekove pravice. Zdaj že vrabci čivkajo, da ni šlo za ‘virus in kovid’, ampak za nekaj bistveno bolj nevarnega. Poglejmo si to malo pobliže.

Ob navideznem zatišju, leta 2020 politično razglašene krize sedaj odkrivamo, kaj se je dogajalo v zakulisju ‘korona odra’, kamor so bili zaradi agresivnega, strah vzbujajočega enoumnega poročanja medijev uprti pogledi večine ljudi. Sedaj pa je razkrita osnovna težnja korporacijskega globalizma: konec suverenosti nacionalnih držav z namenom podrejanja ljudstva globalističnim finančno-korporativnim centrom moči, ki želijo pridobiti moč in oblast nad narodi oz. našimi življenji. Njihova izhodišča še zdaleč niso plemenita in dušebrižna, ampak plenilska in genocidna – v njih ni niti privida (demokratičnih?) volitev, ni več informacij javnega značaja, ni več enakih možnosti … predvsem pa ni spoštovanja osnovnih človekovih in ustavnih pravic. Ni pravne države. Ni socialne države. So le črtne kode in baze podatkov. In totalen nadzor in sankcije.

Zato je najslabše, kar lahko ob Dnevu suverenosti naredimo kot državljanke in državljani, da ob vsem tem le zamahnemo z roko in gremo v iluziji svobode po svojih vsakodnevnih opravkih. Kajti formalni postopki za konec nacionalnih suverenosti potekajo že dalj časa, naša politična oblast jih ves čas izvaja, so tako rekoč pred našimi vrati in tik pred zdajci.

Kaj se je zgodilo z načelom nevmešavanja v notranje zadeve države? Kje je v skupni ekonomski in monetarni uniji suverenost centrale Banke Slovenije v odnosu do Evropske centralne banke? Kaj je z opredeljeno Skupno zunanjo in varnostno politiko EU, ki se zaradi interesov NATA sploh ne izvaja? In nenazadnje, kaj je s posegi v naš zakonodajni postopek, ki ni več zgolj »nacionalni«, saj postanejo pravni akti in odločitve, ki se sprejemajo na ravni EU, del slovenskega pravnega reda in vplivajo na naša življenja? Kako je kaj takega sploh mogoče? Kakšne politike in političarke imamo, ki nemo dopuščajo, da se nam vse to dogaja ob pomembnem dejstvu, da smo države članice sprejele vse temeljne mehanizme Evropske unije zgolj na osnovi »pogodbe«!? In kot vemo, je osnovna sestavina vsake pogodbe tudi možnost prekinitve. Morda v razmislek ob nadaljnji aktualni in pereči temi.

Kot izpostavlja dr. Biserka Ilin, je WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) že 1. decembra 2021 predlagala svojim članicam sprejem nove pogodbe, s katero bi WHO pridobila povsem novo vlogo. In sicer naj bi vsi predlagani ukrepi WHO postali zavezujoči za vse države članice na način, da bi bili nadrejeni nacionalnim zakonom in ustavam držav članic. Predlogi WHO bi tako postali pravno zavezujoči, države članice pa bi popolnoma izgubile svojo suverenost. To pomeni, da države ne bi imele več možnosti samostojnega odločanja o ukrepih v primeru nalezljivih bolezni, naravnih nesreč, podnebnih sprememb ali vojne. Države članice bi bile podrejene avtoritarni vladavini ene svetovne vlade na vseh naštetih področjih odločanja.

Po ugotovitvah dr. Biserke Ilin bi to Svetovni zdravstveni organizaciji omogočilo nešteto možnosti zlorabe. Predvsem bi to pomenilo popolno izgubo naše suverenosti. Med drugim bi izgubili najosnovnejše od vseh, in sicer temeljne človekove pravice, pravico do odločanja o lastnem telesu, izgubili bi tudi vso pravno zaščito kot posamezniki in kot država, saj ima WHO neomejeno mednarodno pravno imuniteto. Svetovne zdravstvene organizacije kot institucije in njenega osebja ne more presojati nobeno sodišče na svetu. Nihče od njih ne odgovarja za svoje odločitve ali dejanja. Le najbogatejši oligarhi lahko zase in za svoje predstavnike zahtevajo takšno imuniteto. Jasno je, da so ti tudi resnični lastniki WHO. Na žalost WHO že 20 let zastopa in zagotavlja predvsem njihove interese, kar jim je v tem obdobju prineslo precejšnje finančne koristi. Zdravstveni sistemi so že desetletja pod nadzorom in v lasti najbogatejših oligarhov po vsem svetu, vendar je bilo to dejstvo do sedaj obravnavano bolj diskretno.

Kako aktualna je problematika opisanega konca suverenosti nacionalnih držav, pove podatek, da je bilo 1. decembra 2021 na posebnem zasedanju generalne skupščine WHO ustanovljeno medvladno pogajalsko telo z namenom priprave in usklajevanja dokumenta – nove pogodbe ali ustave (!?) WHO, kot jo imenujejo nekateri viri. Cilj korumpiranega, korporacijam podrejenega vodstva WHO je, da se končni usklajeni dokument sprejme (najkasneje) na 77. zasedanju generalne skupščine WHO leta 2024. To pa ne pomeni, da imamo na voljo dovolj časa oz. da smo lahko do leta 2024 še brez skrbi!

Načelno podporo tovrstnemu dokumentu je že marca 2021 pisno izrazilo 23 držav: Fiji, Portugalska, Romunija, Britanija, Ruanda, Kenija, Francija, Nemčija, Grčija, Koreja, Čile, Kostarika, Albanija, Južna Afrika (očitno so si kasneje ‘premislili’), Trinidad in Tobago, Nizozemska, Tunizija, Senegal, Španija, Norveška, Srbija, Indonezija in (seveda) Ukrajina. Med podpisnicami pa, zanimivo, ne bomo našli ZDA.

K sreči pa so sodelovanje pri pripravi tovrstnega dokumenta na letošnjem spomladanskem zasedanju WHO nekatere države tudi že zavrnile: Brazilija, Ruska federacija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, svoje pomisleke pa so izrazili tudi Iran in Malezija ter Bocvana v imenu 47. afriških držav (!). Brazilija je ob tem celo napovedala tudi možnost izstopa iz WHO, kar je ob nekaterih priložnostih izrazila tudi že Ruska federacija. Tako se namreč udejanja državna suverenost na mednarodni ravni! In Slovenija naj tu ravna enako. Kajti tudi slovenski narod zna poskrbeti sam za svoje zdravje, na tem planetu smo živeli in preživeli v različnih ‘državah’, stoletja pred ustanovitvijo WHO. Zato naj se nihče v Sloveniji, še manj pa v WHO, ne razglašuje za pristojnega za naše zdravje. Ljudstvo je zdravo toliko kot vsak posamezen človek – ta pa zna poskrbeti sam zase! Ljudje ne umiramo na vsakem vogalu, v parkih in na ulicah. Zato ne potrebujemo nobenih diktatorskih zdravstvenih patrulj, obstoječa »prva pomoč« nam povsem zadošča.

Kaj lahko kot ozaveščene aktivne državljanke in državljani naše suverene nacionalne države, v kateri ima po Ustavi vrhovno oblast ljudstvo, storimo, da ohranimo našo suverenost – ljudsko in državno? Kajti za nas to pomeni (realno) možnost teptanja osnovnih človekovih in ustavnih pravic – nismo paranoidni, saj jih tudi že zadnja leta nismo bili več deležni v polni meri. Ne spreglejmo tega trenda, ki se skriva za ti. korona krizo!? Kot ljudstvo slednjega ne moremo reševati v povsem kontroliranem, mestoma celo hermetičnem polju aktivne politike.

Prav tako ne moremo računati na zavezništvo kapitalsko odvisnih množičnih medijev. Nas bo kdo kdaj sploh še kaj vprašal? Nas bo kdo kdaj sploh še kaj poslušal? Bomo spet primorani protestirati, da bomo sploh opaženi? Kako prisiliti politično oblast, da prične spoštovati lastno ljudstvo? Kajti kot slovenski narod smo ne le suvereni, ampak smo tudi edini izvorno pristojni in odgovorni kreatorji življenja v Sloveniji! In kot pravi latinski pregovor: »Ubi bene, ibi patria«. Kjer je dobro, tam je domovina. A za to »dobro« moramo sedaj pričeti skrbeti in poskrbeti sami. Le ‘vsak sam in vsi skupaj’ lahko ustvarimo (bolj) zdravo družbo.

Ekipa gZD