Ljudski poduk

NATO? WHO? EU? … in kadarkoli tudi vse ostalo po vrstnem redu!

V začetku letošnjega poletja smo bile državljanke in državljani priča najbrž največjemu javnemu notranje-političnemu škandalu doslej: Naj bo referendum!!! Naj bo referendum? Naj ne bo referendum?? Naj ne bo referendum!!! Parlamentarne politične stranke so v nespodobnih otročarijah prekosile same sebe – priče smo bili raznim ego-stanjem, od velikega pouličnega frajerišenja pa do velikega politikantskega pridiganja. Vse to je sočasno spremljalo politično zgražanje in omalovaževanje političnega vrha, ki pa ni v ničemer odražalo volje ljudstva, temveč je predstavljalo eno sramotno javno udinjanje tujim političnim formacijam.

Kr kriza! To znabiti prekaša celo zadnje nedostojno (morda celo kaznivo?) javno politično opredeljevanje strankarskih veljakinj in veljakov (tudi na najvišjih državnih funkcijah!) za bojkot kulturniškega referenduma ter s tem, še nikoli prej videno subtilno hujskaško napeljevanje volivk in volivcev k bojkotu referenduma kot najvišje oblike demokracije v naši državi.

Menda naj bi se politični vrhovi nekje vmes med to manično fazo referenduma o NATU in oboroževanju posvetovali tudi z Ustavnim sodiščem oz. ustavnimi pravniki. Ne vemo, kaj so jim povedali, vemo pa, kaj so povedali nam.

Pa poglejmo.

V Ustavi Republike Slovenije je zapisana temeljna pravica slovenskega naroda do samoodločbe. Slednje pomeni, da ima(mo) ljudstvo kot nosilec suverenosti trajno pravico odločati o svoji državni usodi – ne le enkrat v zgodovini, kot je bilo to leta 1990 ob osamosvojitvi, temveč vedno, kadar se postavljajo ključna vprašanja o državnih usmeritvah. Takšni odločitvi sta bili vstop Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO, ki smo ju potrdili z referendumoma, kar je pomenilo, da del svojih suverenih pristojnosti prenašamo na nadnacionalne institucije. Vendar pa takšen – takratni – prenos ne pomeni, da smo se naši pravici samoodločanja odrekli za vedno. Prav nasprotno!

Kot poudarja ustavni pravnik dr. Peter Jambrek, je pravica do samoodločbe naroda trajna in neodtujljiva. Državni zbor Republike Slovenije lahko na podlagi 3.a člena Ustave znova razpravlja in odloča o teh vprašanjih, saj ima ljudstvo vedno možnost, da preveri, ali povezave, v katere smo vstopili, še ustrezajo našim pričakovanjem, vrednotam in interesom. To nedvomno pomeni, da lahko ljudje z referendumsko voljo izrazimo svoje stališče o tem, ali naj Slovenija ostane članica določenih mednarodnih organizacij ali naj iz njih izstopi. Gre za legitimno in demokratično pravico, ki ne ogroža ustavnega reda, ampak ga krepi, saj omogoča neposredno uresničevanje volje ljudstva.

Zato vedimo, da ni nobenega razloga, da bi se kot državljanke in državljani predajali apatiji in občutkom nemoči, kadar z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje doma in po svetu – nesprejemljive vojne, korporacijsko prevzemanje nacionalnih politik … in vse sporne globalistične odločitve, ki se sprejemajo mimo volje ljudstva ter s tem postopno in vztrajno razkrajajo temelje naše nacionalne suverenosti. Kot narod namreč v tem svetu nikoli nismo oz. ne smemo postati zgolj nemi opazovalci, saj smo edini suvereni tvorci države. To pomeni, da imamo v rokah vsa orodja, s katerimi lahko vedno jasno opredelimo, kako želimo živeti, s kom, kdaj in zakaj se želimo povezovati ter s kom, kdaj in zakaj se ne želimo povezovati.

V lastni državi imamo vse vzvode, ki nam omogočajo, da kot ljudstvo zahtevamo, da se o naših stališčih in zahtevah razpravlja, da javno nadziramo in odločamo o usodnih družbenih vprašanjih, ki zadevajo našo prihodnost in prihodnost naših otrok. Tisto, kar nam nedvomno pritiče – to je pravica do odločanja oz. samoodločanja in samostojnosti ter uresničevanje naše odgovornost do prihodnjih generacij – lahko vedno znova prevzamemo v svoje roke! Kako? Z neomajno ljudsko voljo za prevzem političnega odločanja v roke naroda, s civilno organiziranostjo in uporabo vseh pravnih in demokratičnih sredstev, ki nam jih zagotavlja naša Ustava.

To lahko zlahka dosežemo tako, da nismo odsotni oz. tiho, da spremljamo in analiziramo, da se povezujemo laično in strokovno, da izrazimo svoje skrbi in nestrinjanja ter pričakovanja in zahteve. Referendum je kot najvišja oblika neposredne demokracije zagotovo eden izmed naših najpomembnejših vzvodov za dosego naših ciljev, kadar politične stranke svoj lastni narod ignorirajo oz. mu ne služijo.

Zato zahteva za referendum ne more biti privilegij nekih samooklicanih elit, ampak pravica vsake državljanke in državljana, kot dela naroda!

Kadar nas je dovolj podobno mislečih, da lahko izrazimo našo skupno voljo, lahko sprožimo tudi postopke za razpravo v državnem zboru, razpis referenduma in nenazadnje tudi za samoodločanje celotnega naroda – in tu nimamo v mislih posvetovalnega referenduma, temveč zavezujoč referendum! V tem ni nič ekstremističnega (kakor bi to kdo politikantsko interpretiral) – to je srčika oz. bistvo demokracije, zavarovano z ustavo in uporabljeno že za našo osamosvojitev. In če smo zmogli tedaj, potem zmoremo tudi danes in to toliko bolj, ker smo bolje informirani in bolj ozaveščeni. Naša moč ni ostala v preteklosti, ampak biva v našem zavedanju, da v vsakem trenutku soustvarjamo svojo oz. našo sedanjost in prihodnost.

Četudi kot ljudstvo z ljudsko iniciativo ta trenutek še ne bi mogli neposredno sprožiti referenduma o našem članstvu v NATO, WHO, EU… pa lahko z našo organizirano enotnostjo in ljudskim pritiskom to vsekakor dosežemo s posredno zahtevo naši politiki oz. poslankam in poslancem – po naši Ustavi zastopnic in zastopnikov volje ljudstva! – da, Državni zbor RS tak referendum razpiše. Za to potrebujemo le skrbno pretehtan dobronameren cilj v korist vsega našega prebivalstva, trdno ljudsko zavezništvo ter neomajno etično odločenost in demokratično vztrajnost. In pa zagotovljeno pravično udeležbo pri javnih pred-referendumskih aktivnostih in dialogih, se pravi enako odmerjen prostor in čas v množičnih medijih (TV, radio, časopisi ipd.), brez politikantskega oviranja družbenega razvoja s strankarsko vodenimi kvazi-civilnimi sateliti, čemur smo bili priča v zadnjih letih pospešenega ozaveščanja ljudstva o resnicah tega časa.

Pot morda ne bo kratka, bo pa zagotovo vredna vsakega našega angažmaja. Samoodločba namreč ni le to, da lahko nekaj izberemo zgolj enkrat, ampak tudi ali pa celo predvsem to, da ne odnehamo zahtevati, kar nam pripada – tudi na podlagi naše pravice odločanja in samoodločanja o lastni prihodnosti.

V imenu ljudstva!

Ekipa gZD