Kam bodo poslanke in poslanci tokrat uperili (svoje) orožje – v tanke ali v ljudstvo?

Naši politikanti pretijo spremeniti Slovenijo v Zlovenijo – navidezno levi, navidezno desni, rdeči, rjavi, beli in navidezno beli – skratka vsi, ki so zaznali možnost biznisa, pa čeprav moralno spornega, so strnili vrste za svoje poslovne provizije – in nas skušajo sedaj prepričati v nenaden velikanski pomen naše ti. ‘obrambe’, kar seveda zveni lepše od resnice, to je sporne »oborožitve«. In pri tem nam na veliko prodajajo eno samo obrambno-orožarsko meglo … in ni jih sram. Pa od kod so se vzeli?

Nihče od volivk in volivcev namreč ni dal svojega glasu za takšno pot našega družbenega razvoja, s katero bi naša država postala orožarska sila (beri mafija)! Takšna razvojna usmeritev bi bila za nas precej sramotna. Kot narod namreč nikoli v zgodovini nismo bili agresorji, tozadevno bi bilo za nas najbolj primerno, da bi razglasili našo nevtralnost! Poleg tega smo pa kot narod in država tako majhni, da bi bilo naše oboroževanje naravnost groteskno.

Svet nas namreč potrebuje zaradi tega, da kot majhen narod prispevamo tisto, česar veliki ne morejo – da demonstriramo skupnostno družbo in ekonomijo, ki je bila in vedno bo osnova preživetja pri vsakršnih, raznolikih katastrofah!

Pa da ne bi mislili, da nismo tem pristojne in odgovorne že stokrat opozorili na vse to.

Takšne novodobne orožarske blodnje naših politikantov in zaslužkarjev – politiki in gospodarstveniki žal pri nas očitno izumirajo – je nujno treba postaviti ob bok dejstvu, da imamo v naši državi naravnost sramotno nizek delež nacionalne samooskrbe s prehrano, kar je bil in je še interes (tujih) trgovskih prehranskih verig in domače škodljive kmetijske politike, ki namesto »malega kmeta« subvencionira večinoma velike kmetije, ki so usmerjene pretežno v proizvodnjo krme za klavne živali, ne pa za ljudi. Pri tem pa vsak človek dobro ve, da je za njegovo varnost ključna predvsem hrana!

Zato naj se Slovenija najprej oboroži predvsem z lastno hrano za svoje prebivalstvo! (Jedrske rakete za naš napad na svet in našo obrambo pred svetom bomo pa kupili … križana gora, da moramo tole sploh pisati!?). Včasih se je govorilo o »obrambi in zaščiti« skupaj, sedaj naj bi se pa samo nekaj branili (orožje), ne bi pa bili prav nič zaščiteni (hrana). Še v ‘hordah’ so pametnejši!

V Sloveniji je stopnja samooskrbe z živilskimi proizvodi nedopustno nizka in kaže na veliko odvisnost od uvoza, še posebej pri rastlinski hrani: leta 2023 smo dosegli le okoli 80 % samooskrbe z žiti, 33 % pri zelenjavi, pri krompirju okoli 38 %, pri sadju pa zgolj 16 %. Se pravi, da je Slovenija, kot dežela izjemno bogatih naravnih danosti, postala neto uvoznica hrane, saj domača pridelava pokrije le del naših potreb, kar pomeni visoko rizičnost naše nacionalne prehranske varnosti v primeru pomanjkanja ali motenj v tujih dobavnih verigah.

Pa da ne bi mislili, da nismo tudi o tem pristojne in odgovorne opozorili že stokrat.

Pa se tozadevno ozrimo še malo naokrog. Svet se močno spreminja in destabilizira. Poglejmo, kako se na to odzivajo nekatere druge države.

Zadnja poročila mednarodnih analiz kažejo, da so države, kot so Rusija, Kitajska, Indija in Turčija po letu 2020 (korona kriza!?) občutno povečale svoje zlate rezerve. Rusija je svojo zalogo zlata zvišala s cca. 1.035 ton leta 2013 na 2.333 ton do konca leta 2023. Kitajska je v istem obdobju svoje zaloge zlata povečala s 1.054 ton na 2.235 ton, leta 2024 pa temu dodala še cca. 44 ton, tako da so njene uradne zlate rezerve znašale cca. 2.280 ton. Indija je leta 2024 kupila cca. 73 ton zlata in s tem ustvarila cca. 876 ton svojih zlatih rezerv, kar je kar štirikratno povečanje. Turčija je v istem letu povečala svoje zlate rezerve za približno 45 ton, s čemer glede na pretekle zaloge dosega skupno rast za več sto ton.

Kaj pa naši kratkovidneži? V naši državi pa namenjamo – v času, ko vse velesile in pametne države namenjajo rekordne zneske za povečevanje zlatih zalog – za investiranje v naše zlate rezerve manj od mesečnega (prav ste prebrali: enomesečnega!) zneska bruto plač javnega sektorja.

Na nekem utopičnem ali pa distopičnem ‘koncu’ naj bi se torej ljudje za hrano ali pobijali z orožjem ali pa jo kupovali z zlatom. Kaj od tega bomo izbrali mi?

Kaj imajo tozadevno sploh za premišljevati naši vrli fantje in dekleta v vlogah poslank in poslancev, ki naj bi bili naši zastopniki v parlamentu, kaj jim ni jasno? Pri nas bomo po potekajočem razvojnem scenariju namreč (p)ostali lačni in brez denarja (zlata), ampak to ni pomembno – važno je, da bomo pred tem izpolnili dobičkonosna nabavna pričakovanja ameriških (in izraelskih) proizvajalcev orožja. Ki pa ga zapovrh verjetno nihče ne bo znal uporabljati, kot v sagi o legendarnih izraelskih (glej ga zlomka) »havbicah«. Ali pa bo – najverjetneje – ob nekem imaginarnem konfliktu zmanjkalo denarja za municijo … in tako naprej.

Slovenke in Slovenci pač, hvala bogu, nimamo vojaške mentalitete, današnja mladina bo pa to še dokončno zakoličila v naši nacionalni zavesti. In prav je tako, kajti današnji globalni družbeno-razvojni izziv je »mirno reševanje sporov«! Zato vsak, ki celo ob popolnem izostanku dejanske napadalne grožnje Sloveniji pospešeno razmišlja o oboroževanju in orožarstvu, krepko zaostaja za časom in ne more voditi naše države, saj se prvenstveno udinja spornim tujim interesom v tujem okolju, namesto da bi doma poskrbel za lastno državno in nacionalno suverenost ter teritorialno nedotakljivost.

Dokazi za to se kar kopičijo: nedavno je celotna aktualna politika (navidezno leva, navidezno desna, vmesna in obcesna) pokleknila pred novim Mednarodnim zdravstvenim pravilnikom (IHR) Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in se de iure in de facto (vnovič) odrekla suverenosti Republike Slovenije v korist supranacionalne entitete, ki jo vodijo interesi zasebnih mega in multi korporacij. In te iste, zaupanja nevredne politične stranke in njihovi – ne ljudski – poslanci in poslanke bodo sedaj ‘prijeli’ še za orožje? Pa kam to tonemo?

Se pa seveda v celotni civilni sferi, tudi v gZD, še kako zavedamo, da se moramo vsi, ki zrak dihamo še v Sloveniji in ne Zloveniji, čim prej pobrigati za našo dokončno osvoboditev. Za kar pa ne potrebujemo orožja, ne potrebujemo niti bank in kreditov, ne rabimo novih kvazi zelenih avtomobilov in drugih tržno-umskih nesmislov, katerim namenjamo vse preveč naše pozornosti, časa in denarja. Potrebujemo nekaj čisto drugačnega, nekaj kar se zdi najtežje, čeprav ni, treba se je samo spomniti našega bistva, naše »človečnosti« – potrebujemo svobodnega ozaveščenega človeka v svobodnem večnem času in prostoru! To nekateri, navkljub vsakodnevnim preprekam, še oz. že živimo: popolna in nenehna prisotnost, popolna in nenehna (srčna) presoja. Pa da bi nam le Bog že enkrat dal takšne poslanke in poslance!

V imenu ljudstva!

Ekipa gZD

P.S. Še več člankov povezanih s prehrano, ki smo jih objavili na naši spletni strani pa najdete na: